Moja prva misel, moja sinova

Kako neizmerno cenim druženje s sinovoma.

Še posebej zdaj, ko sta odrasla, oba zaposlena in si ustvarjata svoje mesto v tej pestrosti življenja in ko več ne živimo 'pod isto streho'.

Kako sem ponosna, da sta oba prijazna, sočutna, da jima je mar za ljudi okrog sebe.

Kako sem ponosna, da sta pogumno, radovedno in odločno stopila v življenje  in da sproti ustvarjata svojo pot, tudi če kdaj klecneta ... in da sta poletela.

In neizmerno ponosna nase, da sem vedno verjela in zaupala, da zmoreta ...

In nisem nikoli podlegla občutku, da moram kot mama, ves čas bdeti nad njima.

Ker z vsem srcem verjamem - da zmoreta. In ju neizmerno podpiram, čeprav včasih malo zamižim in verjamem še bolj močno ... in vidim, da letita naprej ... (kakšno 'pero' kdaj manjka, ampak polet se nadaljuje).

Vedno sta vedela in vesta, da sem v prvi 'bojni liniji' za njiju, VEDNO!!! Dokler bom tu, vedno!

Kakšna radost in veselje je opazovat svoje otroke v odrasli dobi in videt, da si jih dobro pripravil za življenje.

Vsakič znova sem neizmerno hvaležna, da mi sinova zaupata in mi pripovedujeta, z veseljem in zanosom, kaj se jima dogaja, kje imata izzive, da mi podarita to, da sem še vedno, vsaj delno, njuna zaupnica, da si še vedno želita vse to delit z mano, čeprav sem 'mama'.

In zdaj imamo vsak 'svoje' življenje, pa vendar se radostno srečujemo, si zaupamo, se družimo - neizmerno hvaležna za vsak skupni trenutek, moja zlata 'lumpija'.